O bolezni je prvič poročal švedski zdravnik Willebrand leta 1926 in stanje poimenoval psevdohemofilija.
Kasneje so to motnjo poimenovali po njem – von Willebrandova bolezen.
Nepopolni gen se ne nahaja na kromosomu X, ki določa spol, ampak na genu, ki je skupen obema staršema, tako da se to stanje pojavlja enako pogosto pri obeh spolih. Se podeduje in se prenaša iz roda v rod. Deduje se po dveh vzorcih. V prvem se bolezen prenaša neposredno preko matere ali očeta na sina oziroma hčer (avtosomalni dominantni vzorec). Ta prevladujoči vzorec dednosti ima različne posledice in se ne da predvideti, ali bodo vsi posamezniki prizadeti do enake mere.
V drugem, bolj redkem vzorcu pa oba starša (ki imata lahko nepomembne ali pa sploh nikakršne motnje strjevanja krvi) preneseta nepopolni gen, tako da ko otrok podeduje nenormalni gen od obeh staršev, pride do motnje (avtosomno recesivni vzorec). Stopnja je ponavadi težka.
Kot pri hemofiliji, gre tudi tu za pomanjkanje strjevalnega faktorja. Gre za pomanjkanje ali pa za nepravilno delovanje faktorja, ki je znan kot von Willebrandov faktor (vWF) in je drugačen tip, kot sta faktorja VIII in IX. Zato se način krvavitve teh oseb lahko razlikuje od hemofilikov.
Pri hemofiliji se kri najprej začne normalno zaustavljati, vendar v kasnejših fazah ne pride do oblikovanja takega strdka. Pri vWB pa je prizadeta začetna faza strjevanja zaradi nenormalnosti – pomanjkanja ali nepravilnega delovanja vWF, ki vpliva kot nekakšno lepilo, ki po poškodbi zalepi trombocite na poškodovano tkivo. Zato je čas krvavitve podaljšan.
Večina ljudi z lahko obliko vWB kljub podaljšanemu času krvavitev običajno živi, ne da bi opazili, da je kaj nenormalno, dokler morda pri puljenju zob ali kaki operaciji pretirano ne krvavijo.
V primerih težke oblike vWB, ki je redka, lahko pride do krvavitev tudi v sklepe in mišice kot pri hemofiliji. To pa zato, ker je znižana tudi raven faktorja VIII, ki je povezan s vWF v eno molekulo.