Trenutki, za katere mi je vredno živeti

V svetu, v katerem živim, se vse razvija, napreduje, raste, deluje,… in na videz se mi zdi, da vse poteka vedno hitreje. Vedno manj je časa, družina je potisnjena na stran, saj tisto, kar je pomembno, je, da si »in«. Da si tukaj in zdaj na tem sestanku, da se delovni proces ne ustavi, ker te ni bilo, da ne zamudiš,… vse to so bile in so še vedno tudi zame izjemno pomembne stvari.

In potem pride dan D. Če imaš srečo, ni tvoj čisto zadnji dan, ampak samo vmesna postaja, ki ti pomaga dobiti nov vpogled na svoje življenje. Mogoče lahko celo pokukaš izza zavese in odkriješ, kaj je zares pomembno.
Moj dan D se je zgodil pred nekaj meseci, ko sem dobil jasna in natančna navodila s strani zdravnice, da je vsa stvar resna in da moram v bolniški stalež. Kakšna bedarija! Zakaj bi nekdo v zgodnjih tridesetih potreboval bolniški stalež. He he, kakšna neumnost! Zaradi vpliva nekih zdravil? Očitno se zdravnica ne zaveda, da sem se na to pripravil. Popolnoma sem spremenil svojo prehrano, trikrat na dan pojedel vitaminske tablete (skupaj 22 tablet na dan) ter tri krat na teden preplaval 1500m. Kakšna bolniška neki! Vse je treba preboleti stoje. Saj sem moški, ne pa neka mila jera!
In lekcije so se kar vrstile. Prva lekcija je bila, da moj um ni nad mojim telesom. Moje telo predstavlja fizično biološko mejo, ki je ne morem prestopiti. Seveda ima um velik vpliv na delovanje mojega telesa, samo telo predstavlja mejo. Moj um pa lahko določa, koliko in kako bom izrabil svoje potenciale, razvil svoje talente, pomagal svojemu telesu, da me ponese do starosti.
In ker mi je bilo delo še vedno najpomembnejše na svetu ter sem imel občutek, da brez mene stvari ne bodo šle naprej, sem preprosto ignoriral navodila ter se udeležil zelo pomembnega sestanka. Nenadoma sem občutil slabost, srce mi je začelo divje razbijati, oblil me je hladen znoj, naenkrat mi je bilo vroče in me zeblo obenem. Ali sem nehal? Seveda ne. Sestanek je pomembnejši. Vse, kar sem naredil, je, da sem si šel po kozarec ledene vode, da malce pomagam svojemu telesu in potem gremo veselo naprej. Žal pa se ta scenarij ni izpeljal. Moje telo je postajalo vedno bolj slabotno in počutil sem se čudno. Naenkrat sem začutil, da moje telo ne bo več zdržalo. In kaj mi je bilo najpomembnejše v tem trenutku? Povedati sogovornikom, da nisem v redu, ter da mi naj pomagajo?
Seveda ne. Moj plan je bil preprost in zelo neumen. Hitro ven iz tega prostora, nazaj na parkirišče, v avto, da drugi ne bodo videli, v kakšnem slabem stanju sem. Zadnje, kar se še spomnim je, da sem se poslovil in z roko prijel za vrata.
Potem je bilo moje zaznavanje malce raztrgano. Vrata so postala meglena. Naenkrat vse temno. Jaz. Sedim na tleh, ob meni moja dva sodelavca. Nekdo me drži pod roko. Tema.
Jaz sedim na stolu. Po tleh je polno robčkov. Smrdi. Smrdi, kot da je nekdo ravnokar bruhal. Kako lahko nekdo bruha ravno takrat, ko je meni slabo in se tako čudno počutim? Šele čez nekaj časa sem ugotovil, da sem to bil jaz. Moje telo je začelo svoj boj. Boj proti vsem zdravilom, ki sem jih zadnje tri mesece metal vanj. Telo je jasno reklo NE! Pokazalo je kristalno jasno, da ne bo več zmoglo. Pred mano pa so stali kot ogromni nepremagljivi stebri še meseci moje »mini« kemoterapije – najmanj še devet mesecev, če bom imel srečo in petnajst mesecev, če zdravilo ne bo prijelo.
In prvo, kar sem izjavil, ko sem se zopet zavedal svoje okolice potem, ko sem padel v nezavest in sem bruhal? Oprosti! To je bila moja prva beseda. Oprosti, ker me je bilo sram, da me nekdo vidi tako ranljivega in tako »na tleh«. Oprosti, da nismo končali sestanka. Oprosti, ker mora sodelavka klicati rešilca. Oprosti, ker sem bruhal. Oprosti. Takrat bi se najraje pogreznil v zemljo od sramu. Namesto, da bi rekel hvala. Hvala, da si me prijel pri vratih, da je lahko moja glava ostala cela. Če bi mi uspelo iti na ulico, bi se vse zgodilo na betonu. Hvala, da sem spet tukaj, da vas lahko vse vidim. Hvala, da ste mi pomagali, da ste poklicali rešilca.
In moja naslednja lekcija? Ta se je zgodila, ko so prišli reševalci. Moje telo je bilo snežno bele barve. Razen ustnic – te so bile pepelnato sive. In celotno telo se je neustavljivo treslo. Drobni tresljaji, ki so povzročili, da sem skoraj jecljal, ko me je reševalec spraševal, če jemljem kakšna zdravila. Ja, jemljem jih. Ampak čisto malo. Zaradi zdravljenja jemljem injekcije interferona in šest tablet ribavirina na dan, zaradi nespečnosti jemljem tablete za lažje spanje, zaradi bolečin v trebuhu od tablet jemljem tablete za trebuh, zaradi vročine, utrujenosti telesa in neverjetnih glavobolov jemljem tablete, ki se jemljejo pri gripoznih obolenjih, zaradi povečane možnosti krvavitev iz sluznic jemljem tablete za izboljšanje koagulacije, zaradi občutkov depresije in agresije pa jemljem antipsihotike.
Ko sem počasi naštel vse, kar jemljem, sem se komaj zavedal, da nisem tak, kot sem bil prej. Moje telo, moj um, jaz sem popolnoma drugačen. In najpomembnejša stvar na sestanku je bila, da me je moj sogovornik ujel, preden sem uspel udariti z glavo ob tla.
In kje so trenutki, za katere je vredno živeti?
Ti so bili v mojem razmišljanju, ko sem se peljal v rešilcu. Ko sem postal popolnoma miren, ker sem vedel, da bo ob meni družina – žena, starši, sestra,…Ko sem se spomnil, kako ponoči poslušam, kako diha moja žena. Kako se čudovito počutim, ko privije svoje telo ob mene in mi reče, da me ljubi. Kako sem lahko srečen, da obstajajo ljudje, ki me imajo radi in mi stojijo ob strani, kot je moja žena,  moji starši in moja sestrica.
Hecno. Nisem se spomnil nobenega poslovnega uspeha. Nisem se spomnil nobene dobre ponudbe, ki sem jo oblikoval. Od vseh poslovnih stvari sem bil hvaležen za nasmehe med pavzami, za številne pogovore ob kavicah, za skupne malice in pogovore tam, ki so bili daleč od poslovnega sveta,…
Hvaležen sem bil za zelo drobne stvari. Da sem lahko gledal v dnevni sobi televizijo z ženo, da sva skupaj bila na vrtu, da sva delala velike načrte za naprej, pa tudi za vse solze, ki sva jih pretočila,…mislil sem samo na nepomembne stvari, ki tako čudovito obogatijo moje življenje.
Partner, družina, sorodniki, prijatelji, znanci,…pogovori, jok, veselje, sreča, mir, tišina,…to so bile stvari, za katere sem bil hvaležen v tistem trenutku.
Še vedno želim biti »in«, še vedno ne želim zamujati na sestanke in še vedno se trudim dati tudi na poslovnem področju najboljše kar lahko. Spremenil se je samo fokus pomembnosti – sedaj bolj z zavedanjem objamem ženo in ji poljubim njene čudovite ustnice, večkrat rečem ljudem, ki me obdajajo, da jih imam rad ter da mi ogromno pomeni, da so se naše življenjske poti srečale.
Za kaj zastavljam svoje življenje?
V zadnjem letu je bila na preizkušnji moja volja do mojega življenja, do življenja mojih bližnjih, moja socialna eksistenca,…in najhujše, kar se mi je lahko zgodilo – na preizkušnji je bil moj um, moje duševno zdravje.
Skozi jemanje zdravil sem spoznal svoje blodnje in zmote. Ko so zdravila začela povzročati obilo depresije, agresije, samomorilnih misli,…in vse tisto, kar sem tako nonšalantno lahko celo označil po DMS IV, sem dobil veliko lekcijo. Čeprav sem se na to pripravil – ker sem vedel točno, kaj bo sledilo in celo kdaj bo sledilo (med 12. in 16. tednom zdravljenja), na to, kar se je zgodilo, nisem bil pripravljen.
Nisem bil pripravljen na to, da v najhujših trenutkih nisem želel nobene pomoči. Nobene. Ko sem bil v fazi depresije, sem zlomil obešalnik in si iz njega naredil ročico za praskanje (eden izmed stranskih učinkov je tudi srbečica po celem telesu) in potem sem se začel s tem praskati po hrbtu, rokah, nogah,…seveda do krvi. Razmišljal sem, kako bi se moje telo raztreščilo, če bi skočil skozi balkon. Razmišljal sem o rezanju žil, o avtomobilu in njegovem monoksidu,…skratka, ko sem bil čisto na dnu, nisem iskal pomoči, ker sem bil prepričan, da me nihče ne razume. Ne psihologi, ne psihiatri, ne žena, ne starši,… nihče. Razen! Razen moje »nove« znanke iz Ljubljane, ki je vse to dala skozi. Ko sem jo poklical in ji povedal, da sem v fazi depresije in podobnega, me je vedno znala razveseliti z napovedjo za naprej – počakaj še na agresijo! Spoznal sem pomen druženja in podpore ljudi, ki doživljajo enake stvari. In postalo mi je kristalno jasno, da se nekaterih stvari žal ne morem naučiti iz knjig. Ne gre.
Ja, najlepše je šele prihajalo skozi agresijo. Ko sem ženi povedal takšne stvari, ki so mejile na norost – za nalašč sem pripravljal govore, usmerjene na tiste stvari, ki so njej najpomembnejše in potem sem jih z užitkom zdrobil. Najbolj nevarno se mi je zdelo to, da v fazah agresije nisem občutil niti strahu niti obžalovanja. Grozljivo. Žena me včasih ni smela pogledati niti v oči – to je povzročilo, da sem postal cel rdeč, da sem čutil, kako mi srce razbija v bobničih in potem se je vsul plaz žaljivk.
Ampak vse se je zaključilo – najbolj z odkritjem strategij delovanja in reagiranja na moje faze med mojimi najbližjimi, ki so mi pomagale skozi.
Zakaj bi torej zastavil svoje življenje? Hm.
Ta odgovor se mi izmika. Nekako se mi zdi, da je povezan tudi s starostjo. Ko sem se prvič srečal s smrtjo, nisem imel niti dveh let in zato ne vem, kaj sem si takrat želel ali mislil.
Ko sem drugič skoraj izgubil življenje, sem bil malo starejši – okrog osem. In takrat vem, da sem bil pomirjen z vsem, kar se je dogajalo. Vesel sem bil, da sem spoznal svojo mamo, očeta, zdravnike, sestre,…vesel sem bil, da se je moje življenje dotaknilo drugih. Želel pa sem si samo eno – iti na zvezdnato nebo, ki sem ga nekako videl iz operacijske sobe. Hecno – ko sem prišel nazaj, sem bil jezen, da se ni vse končalo.
Ko sva se naslednjič pogledala s smrtjo iz oči v oči, bi dal svoje življenje za življenje svoje hčere, ki je bila takrat v avtomobilu, ko se je v naju zaletel tovornjak. Takrat sem se prvič v življenju peljal s helikopterjem do Ljubljane. Žal mi je bilo, da nisem bolj spremljal vožnjo – sem pa videl obraz svoje matere, ki se je nagibala nad mene in to je bilo dovolj. Za njen pogled, dotik, besede,…za vse drobne malenkosti bi takrat dal svoje življenje.
In če pogledam prihodnost, se vprašam, kaj je tisto, za kar bi dal svoje življenje. Naj čisto utopično in iskreno povem, da bi dal svoje življenje za to, da bi lahko drugi imeli boljše življenje, ker sem bil jaz tukaj.
Življenje je kratko! Kratko in na moji desni rami vedno sedi stara znanka in me opominja na to, da mi pa enkrat ne bo uspelo pobegniti. In zato si želim, da bi mi uspelo dobiti prostor spomina v srcih tistih, ki me poznajo in tudi tistih, ki me ne.
Da bi lahko delal spremembe, ki bi omogočale boljše življenje vsem nam. Tako kot so drugi naredili to zame – kot bolnik s kronično boleznijo -  težjo obliko Willebrandove bolezni sem hvaležen vsem, ki jih poznam, in tistim, ki jih ne poznam, saj je njihovo delo podaljšalo moje življenje. Povprečna starost s takšno diagnozo je bila leta 1900 samo okoli 11 let, danes je na podlagi dobrega zdravstvenega, socialnega varstva in podpornega okolja že skoraj pri normalni povprečni življenjski dobi. In za to se splača dati moje življenje – za boljši jutri. Za nasmeh na obrazu. Za upanje.
Če je danes zadnji dan…
Če je danes moj zadnji dan, bi želel močno stisniti svojo ženo. Ji povedati, da sem ji hvaležen za vse najine trenutke, da je obogatila moje življenje. Želel bi objeti svojo hči, ji povedati, da sem ponosen nanjo. Nekaj trenutkov bi želel biti tudi sam z mamo in očetom in jima kaj povedati. Hm. Mogoče pa bi bil dovolj že samo pogled in objem. Želel bi povedati svoji sestrici, kako sem se boril za to, da bi prepričal starša v smiselnost ponovne nosečnosti. In da sem bil najbolj srečen desetletnik na svetu, ko sem dobil darilo v decembru – sestrico.
Če bi bil danes moj zadnji dan, bi želel pogledati gozd, naravo in živali. Želel bi, da je ob meni moj zvesti pes. Moja roka bi počasi drsela preko njegovega kožuha in njegovo telo bi grelo moje mrzle noge.
V mislih bi se zahvalil vsem, s katerimi se je moje življenje srečalo. Včasih so bila ta srečanja bežna in kratka, drugič so se reke življenja spletle v prijateljski tok. Ne glede na dolžino trajanja in globino sem hvaležen za vse, ki sem jih spoznal.
Šel bi na sprehod v gozd, opazoval bi sončni zahod, užival v mesečini,…opazoval ptice in poslušal njihovo čudovito petje. Gledal bi, kako se mačka lenobno sonči na sosedovi strehi. Šel bi na hrib, kjer bi lahko videl vrvež mojega dragega mesta. Opazoval bi naglico avtomobilov, lepoto hitrih vlakov in mogočnost potovanja z letali.
Vse to bi počel, če bi bil danes moj zadnji dan. Hm…kako pa vem, da danes ni moj zadnji dan???