Ko ugasnejo luči

Spomini na preživljanje časa na otroškem oddelku Mariborske bolnišnice v 80. letih.

Ležim na bolniški postelji in moje telo se dotika rjuhe in odeje. Vse je tako trdo, hladno, suho, čisto in tuje. Ko ugasnejo luči, ostanem sam s svojimi mislimi, kot se je to zgodilo že tolikokrat. V rokav tega hladnega bolniškega oblačila obrišem solze. Oblačila, ki mu vsi pravijo pižama. Pižama je čisto nekaj drugega! Domača pižama je tako drugačna, mehka in čudovita. Prava pižama diši po ljubezni, po domačih rečeh, po nečem lepem. Tukaj pa sem oblečen v mrtvo oblačilo bele barve in še to ima rdeče pikice. Sramota!
Joj kako me je bilo vedno strah tega oblačila – če ni pravo, se vsi norčujejo iz mene. In danes ni pravo – ni oblačilo z modrimi pikicami za fante, ampak z rdečimi za punce, ker so samo takšna ostala. Moje oblačilo bo naslednje jutro spet vir posmeha v bolniški sobi. Vsi fantje imajo modre pikice, kot se za pravega fanta spodobi. Samo jaz imam te rdeče pike.
Ob prihodu v bolnišnico vedno grem s starši izbrat to oblačilo v posebno sobo. Ko prideš skozi velika nihajna vrata na otroški oddelek,  je na desni strani, takoj za čajno kuhinjo in pred igralnico – tista soba. Soba z belimi klopmi in temi oblačili – modre pikice za fante in rdeče za punčke. Ogromno jih je – en velik kup oblačil, iz katerega izbereš tisto, ki ti je najbolj prav.
Vedel sem! Vedel sem, da se bodo spet vsi norčevali iz mene. Vedel sem, da bom danes jaz tisti, ki bo popestril dolgočasni vsakdanjik vseh, ki spijo v sobi številka štiri. Jaz in to hladno oblačilo. Edini košček ljubezni v tem oblačilu se skriva v postopku oblačenja, ko mi oče obleče hlače in zgornji del. Ampak jaz spet ne vem, zakaj sploh moram biti tukaj. Zakaj? Kako si moj srček želi iti nazaj domov. Saj bom priden! Nič več mi ne bo tekla kri! Čisto tiho se bom privil k vama v postelji in skupaj se bomo potopili v prijeten spanec. Kako bi se potopil v mamin objem in užival, ko bi njena roka nežno drsela po mojih laseh. Držal bi očetovo roko – trdno – da ne bi mogel stran in bi bil vedno ob meni!
Spet sem tukaj. Oče in jaz v postopku izbiranja tega hladnega oblačila, ki zame pomeni sramoto pred drugimi fanti. Oče mi je pomagal, da sem ga oblekel in žal ga vsi moji nežni in ljubeči pogledi niso mogli prepričati, da bi me vzel s seboj nazaj domov. Dom. Kako sladka in čudovita beseda. Vendar ne zame. Jaz sem tukaj in edino kar me je zbudilo iz teh skritih želja, je bila kapljica krvi iz noska, ki sem jo moral spet obrisati. Včasih si tako močno želim iti domov, da kar pozabim nenehno brisati nos in na hladnem oblačilu se pojavi topel krvav madež. Takrat je treba spet zamenjati to hladno oblačilo.
Naučil sem se, da je najbolje kar z medicinsko sestro izbirati to hladno bolniško oblačilo. S prijazno gospo, ki me hitro oblači, jaz pa pazim, da ne bi iz mojega noska pobegnila še kakšna kapljica. Ja, z medicinsko sestro je vedno malo lažje. Tukaj se več ne trudim s prepričevanjem, da bi si želel domov, ampak hitro oblečem tisto, kar moram. Medtem ko mi solze polzijo po licih, me hitro obleče in jaz vem, da bom spet ostal tukaj. Če sem bil na tem mestu z mamico in atijem, sem si vedno zaželel, da bi pobegnili skupaj. Skozi okno ali pa kar skozi vrata. Seveda nismo nikoli pobegnili in edino, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem se oblačil zelo počasi, zato da bi takšen trenutek trajal čim dlje. Zato je bilo vse to lažje narediti z medicinsko sestro – hitro obleči oblačilo in se odpraviti na pot do postelje.
Sledi dobro znana pot po osvetljenem hodniku do bolniške sobe. Čisto na začetku hodnika na levi strani kraljuje velika bela miza z goro papirjev, nato sledi soba za najmlajše. Tudi v tej sobi sem že spal, ko ni bilo prostora drugje. Spal sem v majhni postelji s srebrnimi rešetkami, kjer so mi noge gledale čez rob, če sem jih iztegnil. Zato sem takrat vedno spal s skrčenimi nogami. Sobi številka dve in tri sta rezervirani za malo večje otroke, v sobi številka štiri pa smo že pravi fantje. No, zadnja soba na tem hodniku je soba številka pet, ki je rezervirana za punce. Na desni strani hodnika te takoj za nihajnimi vrati najprej pozdravi vonj po čaju iz kuhinje, nato sledi soba s hladnimi oblačili in za njo jedilnica, ki se vsak dan spremeni tudi v igralnico. Na desni strani je za igralnico še soba za preglede in jemanje krvi. Nikoli nisem razumel, zakaj so mi morali še jemati kri iz žil, ko pa je toliko lepe in rdeče krvi teklo iz mojega nosu.
Pot iz sobe s hladnimi bolniškimi oblačili do sobe številka štiri je vedno tako dolga in boleča. Zame je to najdaljša pot na svetu. Po sivih linolejastih tleh z medicinsko sestro počasi prihajava do sobe številka štiri. Za mojim hrbtom so tista velika bela nihajna vrata, kjer stojita starša. Tako kot vedno, sem jima tudi tokrat pomahal nazaj in iskal njune oči. »Mami! Ati! Jaz želim nazaj domov. Prosim! Prosim! Prosim, odpeljita me s seboj. Saj bom priden.«, sem razmišljal. Moja roka je pomahala v pozdrav, v mojem srčku pa je samo ena želja, tako majhna, tako nepomembna in tako nedosegljiva – iti domov.
Kako zelo sem pred temi velikimi, belimi nihajnimi vrati, v veliki rjavi čakalnici, stiskal mojo mamico. Kako zelo! Bog, kje si bil? Kaj nisi videl, da je ne želim izpustiti? Nikoli! Želim, da se čas ustavi in ostanem za vedno v tej čakalnici z atijem in mamico. Prosim, ne! Prosim, ne želim spet iti izbirati te hladne bolnišnične obleke. Moj srček iskreno prosi, da ostanemo tukaj skupaj. Upam, da bo ta trenutek trajal večno. Joj kako sem vedno jezen, ko medicinska sestra pogleda skozi nihajna vrata in reče: »Ste že?«. Ne nismo še in nikoli ne bomo! Ne! Samo še malo. Samo še trenutek, potem pa spet grem.
Ko sva po dolgem, linolejastem hodniku z medicinsko sestro končno prišla do postelje, mi je odgrnila odejo in legel sem na trdno in hladno rjuho. Hitro je rekla še lahko noč in odšla iz sobe. Kakšno lahko noč neki! Jaz sem tukaj v hladni postelji, brez mamice in atija, v sobi, polni neznancev, ki se bodo takoj zjutraj začeli norčevati iz mene in moje pižame.
Medicinska sestra se je vrnila s stojalom in vsemi pripomočki za napeljavo infuzije. Takšni piki so edini, ki me res nič ne bolijo, ker so moje misli še vedno pri moji mamici in atiju, jaz pa sem tako sam.
Ko ugasnejo luči v sobi, ostanem čisto sam v tej hladni postelji. Družbo mi dela samo infuzija in delčki bele svetlobe, ki prodirajo skozi vrata sobe številka štiri. Okoli mene spijo tujci, ni mamice, ki bi me uspavala, ni atija, da bi me držal za roko. Nobenega ni. Samo jaz in moje solze.