Spet smo skupaj, močnejši smo

Na začetku oktobra 2008 je v našo družino treščilo kot strela z jasnega neba. Zaradi pravzaprav malenkostnih težav se je mož naročil pri svoji osebni zdravnici na pregled. Že nekaj ur po obisku pri njej sva se znašla v nevrološki ambulanti. Sledile so preiskave, nato pa naju je zdravnica kar na hodniku pred vsemi čakajočimi seznanila s hudo diagnozo – tumor na možganih – kot da bi nama to moglo biti jasno že od vsega začetka. Zvečer sva tako pristala na stari Nevrološki kliniki. Celo popoldne sva z možem premlevala zdravničine besede in kar nisva mogla verjeti. Težko sem ga pustila samega in se pozno zvečer odpravila proti domu, kjer sem morala še otrokoma pojasniti, kaj se je zgodilo z njunim atijem. Verjemite mi, bilo je hudo. V nekaj urah se je vse sesulo. Z možem sva bila skupaj eno, kar naenkrat pa sem bila postavljena pred dejstvo, da moram zaradi moževe narave bolezni prevzeti nase vse štiri vogale naše ‘hiše’.

Mož je bil dva tedna na Nevrološki kliniki, nato so ga poslali domov, češ naj doma počaka na operacijo. Šest tednov je trajalo to čakanje. Moževo počutje je bilo vsak dan slabše. Vsi smo trpeli, vsak po svoje, in se spopadali z diagnozo. Bilo nas je strah. Vendar smo bili prepričani, verjeli smo, da bo naš ati premagal bolezen. K sreči tumor ni bil rakav. Z ogromno pozitivne energije smo moža proti koncu novembra pospremili v bolnišnico na Oddelek za nevrokirurgijo v Kliničnem centru.
Za nas se je začelo hudo obdobje petih tednov. Morda se čudno sliši, vendar jo je mož v tem času v bistvu še najbolje odnesel. Zaradi zapletov po dveh posegih je večino časa prespal, zavedal se ni kaj dosti, bolečin ni imel, poznal nas je tudi bolj malokrat. Še danes ti tedni zanj ne obstajajo. Živel oziroma, bolj pravilno, večinoma je spal v nekem svojem svetu, dokler konec leta, ravno na njegov rojstni dan, ni bil opravljen še tretji poseg. V vseh teh tednih so bili sami zapleti, veliko več je bilo padcev, vzponi so bili zelo redki. Nato pa se je mož končno prebudil in pustil svoje dolge sanje za seboj. Spet smo bili skupaj, a veliko močnejši kot prej. O zdravstvenih zadevah ne bi pisala. Stroka je dobro poskrbela za mojega moža in zdravnikom sem hvaležna. Od prvega trenutka dalje sem jim zaupala, da bodo za mojega moža poskrbeli najbolje, kot se le da. Več besed bi namenila temu, kar smo doživljali in s čim smo se spopadali.
Teh pet tednov je bilo zame in za najina otroka zelo hudih. Nikoli nismo vedeli, kaj nas bo pričakalo v bolnišnici. Sama sem bila vsak dan pri možu. Razen tega, da sem ga držala za roko, mu prigovarjala in ga oklepala z vso ljubeznijo, kaj drugega nisem mogla storiti zanj. Dostikrat me niti poznal ni. Tudi otrokoma je bilo zelo hudo, ko ju njun ati ni poznal. Vendar smo vztrajali, bili smo prepričani in verjeli smo, da se bo spet vrnil k nam. Da bomo spet skupaj! Objeli smo ga z vso našo ljubeznijo, ki mu je potem pomagala, da je bil dovolj motiviran, ko se je začela rehabilitacija. In kako sta bila otroka srečna, ko se jima je njun ati nasmehnil in ju po petih tednih stisnil k sebi. Prilepil jima je obliže na vse rane, ki so nastale v teh dolgih tednih.
Dva tedna po zadnjem posegu so moža iz bolnišnice prepeljali naravnost v Zdravilišče Laško na rehabilitacijo. K sreči je naneslo tako, da sem bila lahko z njim. To sta bila dva zelo naporna tedna, praktično nisem zatisnila očesa. Možu sem bila na voljo ’48′ ur dnevno. Naučiti sem ga morala prav vsega, od dvigovanja iz postelje, vstajanja, posedanja v invalidski voziček, hoje, prehranjevanja, osebne higiene, … Mož je zelo hitro napredoval. Delati je bilo treba tudi na kognitivnem področju. Praktično ‘bombardirala’ sem ga z vsemi mogočimi dejavnostmi, da sem prebudila njegove možgane, ki so bili dolgo časa ‘odsotni’. Po enem tednu sva se že veliko pogovarjala, igrala remi, reševala križanke, prebirala časopise. S tem še vedno nadaljujeva tudi doma, veliko pa delava tudi na pridobivanju telesne kondicije. Bilo je zelo naporno, ampak vredno truda.
Sedaj, ko se naše skupno življenje počasi vrača v svoje tirnice, ko je mož praktično že povsem okreval, dostikrat razmišljam o tem, kaj smo prestali in kaj smo spoznali. Bilo je hudo, zrelejši smo za novo izkušnjo, predvsem pa smo spoznali, kdo so naši pravi prijatelji, ki so nam v hudih trenutkih in pa v času okrevanja stali ob strani in nas bodrili, naj vzdržimo, naj ne izgubimo upanja. Stojijo nam ob strani še sedaj, saj okrevanje še vedno poteka, le zdaj so rezultati manj vidni in bolj počasi pridemo do njih. Določene zadeve potrebujejo veliko časa, da se popravijo oziroma vsaj izboljšajo. Določene stvari pa bo potrebno vzeti v ‘zakup’. Mož je že zdaj veliko boljši, kot so si predstavljali zdravniki, da bo.
  Vse te dolge mesece mi je bila v veliko oporo moja najboljša prijateljica. Spodbujala me je in bodrila ter mi vlivala pogum. Pogovarjali sva se skoraj vsak dan po mojem obisku pri možu, da me je potolažila, da sem bolj optimistična prišla domov k otrokoma in bila tako tudi njima v oporo, saj jima je bilo prav tako zelo hudo. Na voljo mi je bila vedno, kadar se mi je zdelo, da mi bo od vsega hudega razneslo srce. Še vedno mi pomaga in me krepi s pozitivno energijo. Večno ji bom hvaležna. Po teh nekaj mesecih okrevanja pa je tudi moj dragi mož ponovno v taki formi, ko spet delujeva skupaj kot eno. Vogali najine ‘hiše’ niso več le na mojih ramenih.
Kaj sem sama pridobila iz vsega tega? Prepozno sem se obrnila na prijatelje. Če bi se prej, bi mi bilo veliko lažje, tako pa sem mislila, da bom zmogla sama. Zato svetujem vsem, če se znajdete v situaciji, ko vaš partner zelo resno zboli, ko ne more skrbeti sam zase, ko se ne zaveda, vas ne prepozna, ko vas je strah najhujšega, takrat okrog sebe zberite le tiste prijatelje, ki so pozitivno naravnani, ki vam bodo stali ob strani, vam vlivali poguma, vas bodrili, ali vam kako drugače pomagali. Vse tiste, ki sevajo okrog vas negativno energijo, ki vas še dodatno strašijo, ko ste že sami tako polni strahov, pa jim enostavno zaprite vrata do vas. Enkrat bodo že razumeli, zakaj ste tako ravnali, če drugače ne pa takrat, ko se bodo morda sami znašli v podobnih situacijah. Posegi, pri katerih ni udeležena, če tako rečem ‘glava’, je vse drugače in lažje. Poleg tega zaupajte zdravnikom vašega partnerja. Le oni vam bodo povedali, kako je z njegovo boleznijo, kako se odziva nanjo, kako se odziva na zdravljenje, kakšno bo okrevanje. Ne poslušajte ljudi, ki skušajo biti bolj pametni kot zdravniki na podlagi nekih izkušenj, njihovih ali pa kogarkoli drugega, in ki nimajo prav nič skupnega z boleznijo vašega partnerja. Ne bodo vam prav nič koristili, le zasejali bodo dvom v vaše srce. To pa v taki situaciji ni v redu. Ljudje smo individualne osebe in vsak se odziva na svoj način na bolezenske znake in na zdravljenje.
   Proti koncu petega tedna moževega bivanja v bolnišnici je bilo stanje iz dneva v dan hujše, mož je dobesedno kar mineval pred mojimi očmi. Prijatelji so nas obdali s pozitivno energijo in nas na Silvestrovo nesebično povabili v svoj dom in se odpovedali lastnemu praznovanju, zato da so bili v oporo nam trem, saj so vedeli, da je bilo to naše prvo Silvestrovo brez našega atija. Verjetno bi nas kar ‘pobralo’ od vsega hudega, če bi bili sami.
Oglasili so se tudi v Zdravilišču in nama dvignili moralo, saj je bilo res zelo naporno. Prijatelji so me podpirali v mojih odločitvah, saj sem morala delati tako, da je bilo dobro predvsem za mojega moža in v skladu z navodili zdravstvenega osebja. Razumeli so.